Branje letošnjega poročila je tudi zanimivo, saj se bere kot dobra kriminalka. Z eno pomanjkljivostjo: storilca prepoznamo že v prvem poglavju in nam je nadvse domač. Številke so znane in nič manj boleče, če jih ponoviš počasi: 445 točk pri branju, kar je petdeset točk manj kot leta 2018. Petdeset točk je po jeziku statistikov približno dve leti in pol šolanja. Najvišjo bralno raven dosegajo trije odstotki naših dijakov, v OECD šest. Skratka, na tekmi, kjer se meri razumevanje daljšega besedila, imamo vse več tekmovalcev, ki bi omagali še pred začetkom glavnega klanca.
Vendar me v poročilu ni najbolj presunila bralna kondicija, temveč dve postavki, ki ju navadno preskočimo, ker nista dovolj ilustrativni za potrebe naslovnic. Delež naših dijakov, ki poročajo, da se bolj potrudijo, ko naloga postane zahtevna, je padel na 51 odstotkov, v OECD je 60. Delež tistih, ki so radovedni o marsičem, je 69 odstotkov, v OECD 73. Med letoma 2018 in 2022 je vztrajnost upadla za devet odstotnih točk, radovednost za štiri in pol. Znanje se da nadoknaditi, trud se lahko privzame, radovednosti pa se preprosto ne da vsiliti.
Doma je najlepše, tudi ko ni
Preden začnemo z ustaljenim ritualom, v katerem krivdo najprej naprtimo šoli, potem učiteljem, nazadnje pa telefonom, si privoščimo odmerek neprijetnosti. PISA je namreč vprašala tudi po starših. Delež mladih, ki poročajo, da jih doma vsaj enkrat na teden kdo vpraša, kaj so počeli v šoli, je padel s 77 na 68 odstotkov, delež pogovorov o težavah pa z 58 na 45. Ne gre torej za generacijo, ki je nenadoma otopela. Gre za generacijo, ki jo vse redkeje kdo kaj vpraša. Zato se ne čudimo, če vse manj sprašujejo mladi.
In tu se moramo pogledati v ogledalo, ki nam ga PISA prijazno drži, ne da bi nam ga zaračunala. Otroci ne berejo, ker ne vidijo, da bi kdo bral. Ne vztrajajo, ker ne vidijo, da bi kdo vztrajal. Nismo vzgojili bralne vneme, ker je nismo imeli na zalogi. Smo pač družba, ki je v tridesetih letih naredila izjemen napredek in se ob tem naučila napredek jemati kot vremenski pojav – nekaj, kar pride samo, tudi če stojimo pri miru. Povedano drugače: kot družba – s častnimi izjemami in izvzemši tiste, ki si tega sploh ne morejo privoščiti – smo postali razvajeni, miselno leni in plehki.
Cilji, ki so za nas premalo zavezujoči
V Evropski uniji smo se pred leti dogovorili, da bomo do leta 2030 delež 15-letnikov, ki ne dosegajo temeljnih ravni na področjih, ki jih proučuje PISA, zmanjšali pod mejo 15 odstotkov. Dogovor je dober, tudi zato, ker je skupen. A Slovenija je pri matematiki na 35 odstotkih, pri branju na 36. Dvakratnik cilja ni statistična nesreča.
Kaže na značaj. Znamo se dogovoriti (kadar se sploh znamo), le izpolniti dogovorjenega ne znamo, ker nam vmes vedno pride kaj bolj zanimivega – volitve, referendum, reorganizacija ali pa nova reforma, ki bo tokrat menda končno prava. Zdaj bi ukinili devetletko in leta 2028 vstopili v sodobno osemletko, v kateri naj bi bilo vse drugače. Ker je takšna organizacijska reforma, ne glede na njen obseg in stroške, vsekakor lažji zalogaj kakor vsak dan pol ure brati.
Sosedje pri tem niso naš alibi. Avstrija je pri branju zdaj pri 467 točkah, Italija pri 474 in prvič nad povprečjem OECD. Estonija medtem že desetletja počne nekaj, kar se mnogim v Sloveniji zdi nezaslišano: zaupa učiteljem, jim pusti odločati in nikogar ne odpiše. Nič karizmatičnega, nobenega slogana, nobene histerije in vračanja v drugo svetovno vojno ter obračunavanja s komunizmom. Zato to pri nas najbrž ne gre.
Znanost, dvom in krivoverstvo o vztrajnosti
Poročilo poleg tega pravi, da so naši dijaki podpovprečno opremljeni za kritično presojo informacij in za razumevanje, kaj pomeni znanstveni dokaz pri odločanju. To je logično nadaljevanje javne razprave, v kateri ima mnenje enako težo kot podatek. Tisti, ki kaj vedo, se iz razprave umikajo, ker se jim ne ljubi stati pod golido gnojnice, ki jo nanje zlivajo spletne komentatorke in komentatorji z obilo internetnega znanja, globoko zakoreninjenimi prepričanji, vztrajnim zavračanjem objektivnih podatkov, ki bi lahko omajali njihova prepričanja, in skoraj praviloma katastrofalnim odnosom do slovenščine in njene slovnice.
Nujna skepsa brez znanja in odprtosti za možnost, da se motiš, ni skepsa, je zgolj slaba volja (v najboljšem primeru) ali celo sovraštvo z internetno povezavo.
Nazadnje pa naj omenim še tisto krivdo, ki jo je najbolj nerodno priznati: mogoče mlade učimo krivo vero. Ponavljamo jim, da z vztrajnostjo dosežeš vse, kar si zamisliš. Potem pa ugotovijo, da to ne drži povsem. Da vztrajnost pomaga, a ne zagotavlja zmage. Da lahko tudi ne zmagaš. In da del družbe kot sprejemljivo prepoznava tudi delovanje »spretnežev«, ki so se do cilja na skrivaj pripeljali z avtomobilom in se potem kitili s tekmovalnim uspehom. Ko prazna modrost z motivacijskega plakata obledi, pade z njim tudi pripravljenost, da še kaj poskusiš. Bolj pošteno – in bolj uporabno – bi jim bilo povedati, da vztrajnost ne zagotavlja zmage, ampak samo možnost, da si v igri. To je manj všečno, a ima to prednost, da drži. In da so pot, poučen poraz in ponos, da si igral pošteno, morda pomembnejši od (navidezne) zmage, sploh če je prigoljufana ali – recimo temu – kupljena.
Nemcem gre, mimogrede, prav tako slabo, le drugače: pri njih znanje najbolj določa premoženje starševske hiše, razlika med privilegiranimi in prikrajšanimi je 125 točk. Pri nas je 71 in se celo zmanjšuje – ker bolj padajo tisti na vrhu. Nekakšna egalitarnost navzdol, ena naših najstarejših obrti, torej.
Rešitve ne bomo našli v poročilu, čeprav ga je – kot rečeno – smiselno prebrati do konca iz več razlogov. Verjetno jo bomo našli v tem, da naslednjih deset let za začetek počnemo eno samo neatraktivno stvar in pri njej vztrajamo. Recimo beremo. Do konca.
To je tudi pot do radovednosti, sodelovalnosti in tako imenovanega ferpleja.
Twitter: @IEBergant
